---

Ko otrok govori, ali ga zares slišimo?

Predstavljaj si povsem običajen popoldan.

Otrok pride iz vrtca ali šole. Nekaj ga je razjezilo, razžalostilo ali zmedlo. Želi ti povedati, kaj se je zgodilo, ti pa ravno pripravljaš kosilo, odgovarjaš na sporočilo ali razmišljaš o vseh opravilih, ki te še čakajo.

»Saj ni tako hudo,« mu rečeš. »Bo jutri že bolje.«

Besede so dobronamerne. Toda otrok je morda potreboval nekaj drugega: občutek, da si ga zares poslušal.

Včasih za lepši pogovor ne potrebujemo posebnih metod ali dolgih razlag. Dovolj je nekaj pozornosti, potrpežljivosti in pripravljenosti, da na dogodek za trenutek pogledamo skozi otrokove oči.

Kaj pomeni, da se otrok počuti slišanega?

Poslušati otroka ne pomeni samo slišati njegovih besed.

Pomeni, da poskušamo razumeti tudi občutke, ki se skrivajo za njimi.

Ko otrok pripoveduje o prepiru s prijateljem, nam morda ne želi takoj povedati, kdo je imel prav. Morda želi samo izraziti žalost, ker se je počutil izključenega.

Ko se razjezi zaradi pokvarjene igrače, ne potrebuje nujno takoj nove igrače. Morda potrebuje nekoga, ki razume njegovo razočaranje.

Pri takšnem poslušanju so pomembne tri stvari:

• Pozornost: otroku pokažemo, da nas zanima, kaj nam pripoveduje.
• Razumevanje: poskušamo prepoznati njegova čustva, ne da bi jih ocenjevali.
• Spoštovanje: dovolimo mu, da pove svojo zgodbo, tudi kadar se z njegovim pogledom ne strinjamo.

To ne pomeni, da moramo ugoditi vsaki otrokovi želji. Lahko razumemo njegovo jezo in hkrati ohranimo jasno mejo glede vedenja.

Pet preprostih korakov do boljšega pogovora

1. Za trenutek odloži, kar počneš

Kadar je mogoče, odloži telefon, zapri računalnik ali prekini opravilo.

Obrni se proti otroku in mu nameni pozornost.

Pri mlajšem otroku lahko počepneš ali sedeš poleg njega, da se pogovarjata na podobni višini. Očesnega stika pa ne zahtevaj – nekateri otroci lažje govorijo med igro ali sprehodom.

Če se tisti trenutek res ne moreš ustaviti, mu povej, kdaj se bosta lahko pogovorila, in dogovor tudi izpolni.

2. Dovoli mu, da zgodbo pove do konca

Otroci včasih potrebujejo več časa, da pojasnijo, kaj se je zgodilo.

Ne prekinjaj jih z dodatnimi vprašanji, sklepi ali nasveti že po prvem stavku.

Namesto tega lahko preprosto rečeš:

»Povej mi še malo.«

Ali:

»In kaj se je zgodilo potem?«

3. Poskusi ubesediti njegovo čustvo

Če otrok pove, da se prijatelj ni želel igrati z njim, mu lahko odgovoriš:

»Zdi se mi, da te je to razžalostilo. Imam prav?«

Takšen odgovor pokaže zanimanje, hkrati pa otroku dopušča, da te popravi.

Morda sploh ni bil žalosten, ampak jezen. Pomembno je, da mu ne vsilimo svojega odgovora.

4. Ne hiti takoj z rešitvijo

Odrasli pogosto želimo težave čim hitreje popraviti. Toda otrok včasih najprej potrebuje razumevanje.

Preden ponudiš nasvet, lahko vprašaš:

»Želiš, da samo poslušam, ali bi rad, da skupaj poiščeva rešitev?«

Pri manjših otrocih lahko vprašanje poenostaviš:

»Bi rad, da ti pomagam?«

5. Sprejmi čustvo, vendar ohrani mejo

Jeza, žalost in razočaranje so običajna čustva.

To še ne pomeni, da je vsako vedenje sprejemljivo.

Otroku lahko mirno poveš:

»Razumem, da si jezen, ker ti je brat vzel igračo. Ne dovolim pa, da ga udariš.«

Tako mu pokažeš, da njegovo čustvo ni napačno, hkrati pa mu pomagaš razumeti meje.

Pet vsakdanjih primerov, v katerih lahko poskusimo drugače

Ko se prijatelj noče igrati z njim

Otrok pove: »Danes se nihče ni hotel igrati z mano.«

Namesto hitrega: »Saj imaš druge prijatelje,« poskusi:

»To ni bilo prijetno. Kaj se je zgodilo?«

Dovoli mu, da opiše svojo izkušnjo, preden začneš iskati rešitve.

Ko se razjezi zaradi igrače

Otrok zavpije: »To ni pošteno!«

Namesto: »Takoj nehaj kričati,« lahko mirno rečeš:

»Vidim, da si zelo jezen. Povej mi, kaj te je razburilo.«

Če otrok udarja, meče nevarne predmete ali ogroža koga drugega, najprej poskrbi za varnost in postavi mejo. Pogovor lahko nadaljujeta, ko je mirneje.

Ko mu nekaj ne uspe

Otrok jezno odrine risbo: »Nič mi ne gre!«

Namesto: »Saj je čisto lepo,« lahko poskusiš:

»Zelo si se trudil in zdaj si razočaran, ker ni nastalo tako, kot si želel.«

Nato ga vprašaj, ali želi pomoč ali bi raje poskusil sam.

Ko po vrtcu ali šoli molči

Vprašanje »Kako je bilo danes?« včasih dobi samo odgovor »V redu.«

Namesto dodatnega zasliševanja lahko ponudiš miren skupni trenutek.

Med malico, sprehodom ali igro se pogosto odpre priložnost za bolj sproščen pogovor.

Včasih zadostuje:

»Če boš želel kaj povedati, sem tukaj.«

Ko noče storiti nečesa, kar je potrebno

Otrok reče: »Nočem jutri v vrtec!«

Namesto takojšnjega: »Moraš iti in pika,« se najprej pozanimaj:

»Vidim, da si ne želiš iti. Te kaj skrbi?«

Otrokov odgovor lahko razkrije utrujenost, prepir, strah pred določeno situacijo ali povsem drugo težavo.

To ne pomeni, da lahko vedno ostane doma. Pomeni pa, da lažje razumemo, zakaj mu je težko. Če se odpor ponavlja ali otrok opisuje neprijetne oziroma nevarne dogodke, je pomembno težavo dodatno raziskati.

Majhna družinska dejavnost: Pet minut samo za naju

Za spodnjo dejavnost ne potrebuješ pripomočkov.

Izberi miren trenutek dneva, ko se nikomur ne mudi.

Prva minuta – otrok izbira

Vprašaj ga, o čem bi danes rad govoril. Lahko izbere dogodek, igro, občutek ali nekaj povsem domišljijskega.

Naslednji dve minuti – poslušaš

Poskušaj ga ne prekinjati in ne popravljati vsake podrobnosti.

Pokaži zanimanje s kratkimi vprašanji ali odzivi.

Četrta minuta – preveriš razumevanje

Z nekaj svojimi besedami povej, kaj si razumel.

»Če te prav razumem, si bil vesel, ker …«

Otrok naj te po potrebi popravi.

Peta minuta – zaključita po svoje

Vprašaj, ali želi še kaj povedati.

Pogovor lahko zaključita z objemom, nasmehom, novo temo ali preprosto z nadaljevanjem skupne dejavnosti.

Pet minut ni strogo pravilo. Nekateri otroci bodo želeli govoriti dlje, drugi skoraj nič. Oboje je v redu.

Pomembneje kot merjenje časa je, da otrok dobi priložnost za pogovor brez pritiska.

Čemu se je dobro izogniti?

V želji, da bi pomagali, odrasli včasih uporabimo stavke, ki otrokovo doživljanje nehote zmanjšajo.

»Saj ni nič hudega.«

Za odraslega je težava lahko majhna, za otroka pa zelo pomembna.

»Nimaš razloga za jok.«

Čustva se ne ravnajo vedno po razlogih, ki se nam zdijo logični.

»Vem, kako se počutiš.«

Morda res razumemo del njegove izkušnje, vendar je bolje, da mu dovolimo, da nam sam pove, kaj doživlja.

Preveč vprašanj naenkrat.

Otrok lahko dobi občutek, da mora pravilno odgovoriti, namesto da bi sproščeno pripovedoval.

Takojšnje ponujanje rešitev.

Preden svetujemo, preverimo, ali je otrok sploh pripravljen na nasvet.

Vsakemu staršu se kdaj zgodi, da odgovori prehitro ali nepotrpežljivo. Tudi takrat lahko pogovor popravimo:

»Prej te nisem dobro poslušal. Bi mi rad še enkrat povedal?«

Ni treba, da je vsak pogovor popoln

Dober odnos z otrokom ne nastane zaradi enega popolnega pogovora.

Gradi se skozi številne majhne vsakdanje trenutke: med potjo domov, ob igri, pri večerji ali tik pred spanjem.

Včasih otrok potrebuje nasvet. Drugič pomoč. Včasih pa zgolj občutek, da mu nekdo prisluhne brez hitenja in obsojanja.

Ko mu namenimo takšno pozornost, mu sporočamo nekaj preprostega:

»Tvoje besede in tvoji občutki so pomembni.«

In prav iz takšnih trenutkov raste medsebojno zaupanje.

Dodatno branje in strokovna izhodišča

• UNICEF – How to communicate effectively with your young child
• CDC – Tips for Connecting and Communicating
• HealthyChildren.org (American Academy of Pediatrics) – Communication Skills Start at Home

To je informativna starševska vsebina, ne nadomestilo za individualni strokovni nasvet pri trajnejših težavah otroka ali družine.